Sicer pičla udeležba je bila izbrana in čvrsta, štiri estetsko dovršene dame in duhovni vodja tabora.

Naše legendarne borke so napele bicepse in v hudi petkovi vročini splezale Velebitaško smer. Iz sobotnega jutranjega marša v Mosoračo smo sestopili v dežju, malo kvartopirli in se popoldne podali v stene Velikega Čuka, kjer je padla Karamara in Gospodari kiše, izplezali smo na sam vrh po Kanjonski. Večer smo ponovili pri Dinkotu in navili ure na zgodnji vstop v Mosoraško. V nedeljo je kljub orkanskim sunkom burje padla tudi ta, zopet smo bili sami v celi steni, tudi v kanjonu skoraj nikogar.

Prvi dan smo se kopali v prijetno toplem potoku, v soboto v krasnem morju, v nedeljo pa smo zopet spustili standard in se zadovoljili z domačim tušem. Moto te Pakle je bil, “Če ne greš, ne veš!” vsem kolegom, ki ste ostali doma pa sporočamo, le pogumno prihodnjič.