Če se še pravilno spominjam, se je tabor začel 5. 7. ob devetih.  Kot vsako leto se je začelo s postavljanjem šotorov, od 2” Kečev, do velikoprostorne jedilnice in kuhinje. Rekel bi, da je bilo predvsem postavljanje kuhinje dokaj atraktivno, saj smo na začetku popolnoma zamešali vrstni red palic. Nekateri otroci so šotore postavljali prvič, tako da je bilo potrebno tudi njim nuditi nekaj asistence. Vse skupaj je bilo končano do desetih. Ko smo se vsi zbrali na kup, smo se šli spoznati do jezera. Na začetku bolj ali manj ni nihče poznal nikogar, a že po enem dnevu sem imel občutek, da se vsi poznamo po imenih, razen nekaterih izjem. Vzeli smo malico in se počasi odpravili na kolesarsko odpravo do plezališča. Še prej je Nejc (Petrin fant) naredil manjše popravke na Petrinem in mojem kolesu. Hvala :D.

Pri vsako leto bolj oddaljenih straniščih, vsaj po besedah otrok, smo natočili vodo in nahrbtnike zložili v avto. To je postal kar šestdnevni ritual. Ker smo imeli na razpolago dva avta, smo se peljali do plezališč in po nakupih z obema. Kolesarska pot do Skalce se je izkazala za romanje. Karavana otrok, ki se razpotegne do dolžine 300 m, v raznovrstnih barvah koles tvori za nedolžne mimoidoče opazovalce prav dah jemajoč prizor. Pot je povprečno trajala dobre pol ure. Z avti smo se Robi, Špela in jaz zapeljali do Bellevue- ja. Na žalost so Kranjčani okupirali plezališče pred nami, zato smo bili prisiljeni v umik (tako kot leto pred tem, in leto pred tem tudi). Z avti smo se zapeljali do Pod Skalce, kjer razen gospoda Andreja, ni bilo nikogar. No, prestrašeni in očarani turisti ter fit kategorniki v gostilni. Zložili smo opremo in parkirali nazaj v Bellevue. S parkirišči v Bohinju je zadnje čase kar drama. Redarji se naokoli vozijo v električnih avtomobilih in ogovorijo slehernega turista s svojim šarmatnim glasom, ki še poslednjega nevedočega človeka pripravi do tega, da avto kakor hitro se da preparkira, brez da bi sploh razumel, kaj mu je gospod v uniformi želel povedati. V bistvu so kazni precej visoke. Za ta denar je mogoče pojesti več kot sto sirovih/mesnih/ špinačnih/pizza burekov. Opomba: Razen na novi Nobel lokaciji zraven Konzorcija v mestu, kjer jih lahko pojeste 50 % manj. Nobel je nobel, kaj češ. Drugače, ko sem že zašel v burek debato, meni je najboljši na Kodeljevem.

Pod skalco so se otroci začeli ogrevati. Kljub temu, da se jim večinoma ne zdi preveč fein, je vseno zelo dobro za preventivo. Napeljali smo jim dva šodra 3a -4a. (šoder je izraz za dokaj lahko smer). Potem neke čudne 5c- je v čisto desnem kotu skalce. Bolj uporabno kot gugalnica. Potem pa še za najbolj motivirane Kremšnito 5c in Nageljčka 6a+. Plezali nismo prav dolgo, saj je bilo vroče in ni bilo prav veliko interesa. Tako da smo nekako že pred četrto zaključili. Z Vidom sva preizkusila še soliranje na Petzl Micro traxion. Kar huda napravica. Mlajšim udeležencem je bila plezarija pod skalco všeč, saj ponuja njim lahke odseke kot tudi bolj zahtevne smeri za guganje. Starejšim pa je tudi bil vse skupaj izziv. Plezališče je cel dan v senci, možno  pa je dotočiti vodo. Hrane smo imeli dovolj, le nekaterim je padel stopljeni cuker v obliki Sneakers. Pred večerjo so se šli otroci kopat, medtem ko je del inštruktorske ekipe pripravljal kočerjo. Jedli smo makarone s paradižnikovo omako in tuno. Za česnjo na torti, ups parmezan na testeninah, ja, je služil parmezan. Vedno pride prav. Po kočerji je sledilo kopanje, še enkrat. Voda je bila v plasti zgornja 2 metra dokaj topla, pod tem pa osvežujoča. V Bohinju je bilo možno dosti tauhati, bolj les in kamne. Imeli smo tudi profesionalno lekcijo tauhanja na rest day, ko sta nas dva nemca naučila tauhati vejevje iz supa. V bistvu gre za to, da obstaja več kot 50 različnih pozicij, v katerih je možno poganjati sup. Plavutke na možnost razširijo s s fakulteto števila 5. 120 krat. Kaj je namen teh lekcij ne vem tudi sam. Ampak bilo je zabavno. Sledila je največja atrakcija prvega tabora- Viseča mreža. Velikosti 10 x 5 metrov, razdalja od tal 80cm do 6000mm. Ja razpon je ogromen, sploh če zamenjamo predpone. V glavnem prožnost je manjša kot na trampolinu, teči je nemogoče. Zgleda približno kot lik Forrest Gump iz istoimenskega filma. Mreža postane zabavna, ko je na njej več kot 10 otrok. Še posebej zabavno za osebe nad 50 kg je sedeti na robu in gledati v tla ter na Pršivec. Po večerji, nekaj sladkega, smo umili zobe in se malo pogovarjali v krogu, ki sva ga zgradila z Robijem. Večina je bila razigrana, nekateri pa že malo zaspani. Nato smo se odpravili spat v pričakovanju naslednjega dne.

Čez noč smo imeli anonimno klicanje Petre. Kar nekaj se nas je zbudilo, ker je bilo dokaj naglas. Naslednji dan je bil na programu Bellevue, a se nam želja ponovno ni uresničila. Plezali smo v sektorju med Skalco in ”Razgledom”. Gre bolj ali manj za preprost, šodrast (če to sploh je pridevnik) kup skal ,ki ponuja otrokom solidno plezarijo. Za malico smo imeli sendviče s suho salamo,  Kruhom Jelen, kajzericami in sirom (Gauda, Edamec). Plus sadje in žitne ploščice nekdaj slovenskega podjetja. Tudi tu je navdušenje nad plezanjem upadlo eksponentno. Kmalu smo šli nazaj v kamp na kosilo. Ponovno smo opravili celoten ritual. Po ritualu smo poslušali glasbo, kdor je pač želel in se pripravili na deževno noč. Naslednji dan smo imeli počitek, zaradi napovedanega dežja.

Zbudili smo se megleno jutro in pregledali, če je kaj mokro. Valentin je imel malo mokro spaljko, a smo našli nadomestek, tako da ni zablo nikogar. Zjutraj smo se odpravili do Savice, kjer se je krstil Črtomir. Pohod je hitro minil, vsaj meni. Vstopnina je bila zanemarljiva, glede na to kaj bi za to plačali v tujini. Slap Savica pa kot večina ve očara ob vsakem obisku. Naredili smo skupinsko fotografijo in se po malici odpravili v kamp. Eneju sem razlagal izpostavljanje skupnega faktorja. Pol poti navzgor in navzdol. V Kampu je bil že  čas za kosilo. Zdi se mi, da smo jedli piščanca v smetanovi omaki s krompirjem. Popoldne smo želeli iti na kanu, a je bil veter premočan. Mislim vozla, ki pihata proti izhodišču. Zanimivo bi bilo izvedeti, kolikšen je maksimalni bočni veter za kanu. Verjetno dokaj velik, ali pa odvisen od moči veslačev. Poleg tega je za kanu veliko bolj problematičen tok, ki ga v jezeru ni. Fun fact: Boeing 737-800 (Ryanair) ima omejitev bočnega vetra za vzlet in pristanek 33 vozlov. Verjetno več kot kanu, a ne prav dosti. Do konca dneva smo se kopali in opazovali tečaj supanja, potapljanja in plavutk. Skakali smo s pomola. Tudi na gugalnico 1,2,3. Vse dokler ni Peter priletel na ploh. Malo je peklo a bilo kmalu vse v redu. Najslabše izkušnje so najboljši spomini. Zvečer ni bilo ognja, ker pač gozd, Bohinj, TNP, brez posode- ni šlo. Smo pa imeli sveto luč, ki smo jo nosili okoli šotorov kot kadilo na prebožični večer. Otrokom je bil ta obred strašno zabavno. Namesto kadila smo imeli metan, ker smo pojedli preveč zelenjave. Dobro za zdravje. Naslednji dan smo šli v najboljše plezališče na taboru in sicer Peč. Na poti so se pokvarila tri kolesa, ki sva jih nato z Nejcem popravljala zvečer/ ponoči. Ja, celo romanje, kot sem dejal že prej.

V peči smo hitro napeljali lažje smeri. Potem pa še Vojsko Slo 6a, Ali G 6b. Medtem ko so vsi pridno plezali smeri, sem poiskusil srečo v Natalia Verboten extension 7a+, ki preveč vijuga. Notri sem pustil 6a+. Potem je Robi onsightal 7c Črni Gaber. (onsight pomeni zlesti smer v prvem poskusu brez vseh informacij). Porabil sem dva poskusa, na naslednjem taboru pa sem ga zlezel. Nato sva šla za konec še pretežko zlato navezo. Plezalni dan je bil super. Sledilo je še kopanje pod Skalco. Ker sem bil preveč popustljiv so si lahko vsi kupili sladoled. Nekateri celo dva in še enega. Raje nebi razlagal o prigodah s sladoledarjem in poštenosti do otrok. Po kopanju smo imeli tour de Bohinj. V ponudbi je bila nova storitev imenovana vlečnica, kjer sem kandidate držal med kolesarjenjem za hrbet in jih potiskal naprej, da so lažje kolesarili. Ultimativno elektično kolo. In to zastonj. Problem je bil le, da sem moral potem to izvajati do konca tabora. Ampak je bilo super zabavno. Po kopanju sva z Robijem pogledala utrinke iz F1. Dokler zmagujeta srebrni puščici, je vse kul. Tudi če v črni preobleki.

V četrtek smo se odpravili v Bellevue, končno. Bilo je prevroče. Po dveh urah potenja smo se odločili za predajo in šli nazaj do Hostla pod Voglom, kjer smo si  izposodili dva supa in en kanu. Starejši smo se s kanujem odpeljali do doma Pod Skalco, kjer smo skakali iz 10m, se potapljali in preizkusili DWS (Deep Water Solo). Skakati z 10m je res nepozabna izkušnja. Malo pekoča. Ob obali so bile nekakšnje čudne boje, brez pravega namena. Supi so bili prav tako zabavni, sploh skakanje z enega na drugega. Na plaži pa je bila glavna atrakcija tarzan iz smetnjaka, kjer smo izvajali vse vrste vragolij. Vsi so se zabavali. Poleg tega pa je bila atrakcija za nekatere člane Da Vincijeva šifra in moledovanje za sladki led. Po večerji (aja, v torek smo imeli  za večerjo palačinke) smo imeli ples, ki je bil obljubljen že prej, a ni bilo časa. Hit večera je bil crazy frog: https://www.youtube.com/watch?v=k85mRPqvMbE. Plesali smo vse do enajstih in se res zabavali. Imeli smo cel disko. Luc je dal polsveto luč na palico in jo vtrel več kot eno uro. >Vsiu smo skakali. Bilo je noro. Na koncui smo zan najboljšega plesalca izbrali Petra, ki je res obvladal. Žiga pa je nazaj dobil sladkarije.

Po umivanju zob se popolni temi z prvim luninim krajcem nad glavo hodil proti šotorom, ko sem zaslišal enega najslavnejših del napisanih za balet Labodje jezero in se v mesečini noči spomnil na vrhunski film Black Swan (Imdb 8,0), za katerega Natalie Portman prejme Oscarja za najboljšo igralko. Definitvno vredno ogleda. 13+. Potrebno je razumeti sporočilo, kam privede perfekcija. Nato smo inštruktorji plesali balet, bilo je zelo smešno in zabavno. Na zadnji dan smo pod skalco naredili abzajl (spust po vrvi), vse je potekalo gladko in vsem se je zdelo res zabavno. Nika je celo rekla, da je to najboljša stvar na taboru.

Ob pol treh smo še zadnjič kolesarili skupaj, skuhali kosilo, pojedli, pospravili šotore in se počasi poslovili. Z Robijem sva nato še plezala do pol osmih Pod Skalco. Robi je sajtal še en 7c, jaz pa sem naredil super.

Tabor je bil res vrhunski, otroci so se zabali tako kot smo se mi. Prebrodili smo vse težave in si pričarali res izvrstne počitnice v prečudoviti Sloveniji. Slovo je bilo še najtežje, a kaj zato, se vidimo naslednje leto, še močnejši, z novim parom plezalk in s prsti pripravljenimi na ostrejše grife. Kljub koroni, smo vse izpeljali brez težav in se obenem še zabavali. Pomembni so spomini, ki ostanejo za vedno. Se vidimo kmalu.

Zapisal: Maks Cuzak