Nekateri smo poletne počitnice začeli v športno-plezalnem vzdušju.
V četrtek, 25.6. smo se dopoldne dobili na tabornem prostoru v Kal Koritnici in si postavili šotore, kljub temu, da je deževalo. Vreme nam sprva ni bilo naklonjeno, a to nas ni ustavilo. Takoj po malici, ki smo si jo pripravili kar na našem “placu” smo se odpravili do plezališča, imenovanega Trnovo pri Soči. Poleg inštruktorjev Lana in Maše, ki sta bila z nami vseh pet dni, nas je tokrat spremljal tudi Jerry. Plezali smo na balvanih različnih težavnosti. Mokra skala je nekoliko otežila plezanje, a to nas ni ustavilo. Vmes smo si seveda privoščili tudi malico (otroke so najbolj navdušili štrudli;)), za tem pa smo se sprehodili do reke Soče, ki je bila tik ob plezališču. Najbolj pogumni so se celo okopali v 8 stopinjski reki, kljub temu, da vreme ni bilo prav toplo. Ko smo se naplezali, (eni bolj, drugi manj) in je dež spet neusmiljeno začel padati, smo se s kombiji odpeljali do tabora, kjer smo si pripravili kočerjo (tortelini s paradižnikovo omako). Preostanek dneva smo preživeli v šotorih, igrali tarok, jedli kekse in se zabavali v dobri družbi.

Naslednji dan smo se prebudili v sončno jutro. Najprej smo se sprehodili do Soče, ki je bila dokaj blizu, kjer smo izvedli nekaj razteznih vaj. Ko smo se vrnili v tabor, smo pojedli zajtrk, nato pa smo se spakirali za plezanje. Odpeljali smo se do plezališča pri Plajerju, kjer smo plezali večinoma balvane, nekateri pa tudi “na štrik”. Stene so bile mokre od prejšnjega dne, sicer pa so bile smerce dobre, balvani prav tako. Vmes smo si nabrali novih moči z malico, po plezanju pa smo se odpeljali do tabora in se nato peš odpravili do Soče, kjer smo se okopali. Tokrat smo šli v vodo skoraj vsi, kljub temu, da ni bila nič toplejša kot prejšnji dan, saj je bilo vreme precej toplejše, posijal je celo sonček. Za tem smo si skuhali kočerjo, tokrat purana v smetanovi omaki ter krompir in torteline od prejšnjega dne. Po večerji smo si ponovno privoščili kekse ter ribez, nato pa smo nekateri igrali tarok, tokrat pod zvezdami. Pred tem smo igrali tudi štafetne igre.

Ker smo bili od plezanja že nekoliko utrujeni, je v soboto napočil čas za rest day. Dan smo spet začeli z ogrevalnimi in razteznimi vajami, po zajtrku pa smo se odpravili raziskovat bunkerje, saj je bila nad našim taborom v času prve svetovne vojne fronta. Našli smo kar tri bunkerje, v enem izmed njih nas je presentil celo netopir. Nato smo se vrnili v tabor ter pojedli malico. Popoldne pa nas je čakalo nekaj še bolj razburljivega. Odpravili smo se namreč v bližnjo jamo, seveda pod vodstvom Rolija, okoliškega vodiča. V jami smo naleteli na zelo ozke prehode, reko, plezalne dele in še več. Za piko na i pa smo se na koncu spustili do vhoda po vrvi. Skratka, fenomenalna izkušnja! Medtem ko smo bili nekateri v jami, je bila druga polovica na kopališču, nato pa smo se zamenjali. Tokrat je bila voda nekoliko toplejša, lahko smo celo zaplavali, globina pa je bila primerna tudi za skakanje s skale. Zvečer, ob vrnitvi v tabor, smo pojedli rižoto z zelenjavo in piščancem, in si privoščili tudi napolitanke ter kekse. Obiskala sta nas Roli in njegov spremljevalec Bowie, ter nam odigrala eno na orglice. Ko se je dovolj stemnilo, smo se igrali svečko, ki se je zavlekla pozno v noč. Spat smo se odpravili šele okrog enih, ko je Lan uspešno ukradel svečko nasprotni skupini.

Predzadnji dan smo ponovno pričeli z ogrevalnimi vajami, nato smo pozajtrkovali in se kmalu odpravili do istega plezališča kot drugi dan, le da smo tokrat plezali druge balvane in več nas je plezalo na štrik. Smeri so bile lepe, skala je bila suha in sonce je pripekalo. Plezarija: TOP! Po plezanju, ko smo že precej “zašvicali” smo se odpravili kopat do mostu. Najbolj pogumni smo skakali z mostu v mrzlo Sočo, nekateri celo večkrat. Bilo je res zabavno, v reki smo se prijetno ohladili. Proti večeru smo se odpeljali domov, kjer smo tokrat pekli meso in sir na žaru ter krompir v žerjavici. Tokrat smo ostali brez Lana, saj je odpeljal crash-pade do Vršiča, kjer so jih prevzeli za megatabor. Ko se je vrnil je bila kočerja nared, skupaj smo jo pojedli in za posladek skuhali še celo goro čokoladnega pudinga, ki pa smo ga brez težav vsega pojedli. Po večerji smo se spet igrali Svečko, tokrat v nekoliko manjšem številu, nekateri so namreč igrali tarok. Igra je ponovno potekala pozno v noč, a važno je, da smo uživali.

Dnevi so minevali res hitro, zato je na žalost napočil zadnji dan. Zbudili smo se že ob 7.00 in čimprej podrli šotore ter pozajtrkovali. Na srečo smo bili dovolj hitri, da smo se izognili dežju. Ko je pričelo deževati smo nekaj časa počakali, natlačeni v kuhinji (vsaj zeblo nas ni), nato pa smo se odpeljali do bližnjega plezališča Kal-Koritnica. Dostop je bil najdaljši do zdaj, plezališče pa najbližje. Smeri so bile dobre, a na žalost je bila stena precej mokra ter posledično spolzka, zato se ni dalo veliko plezati. Kljub temu smo najbolj možno izkoristili dan in se popoldne odpravili nazaj v tabor. Tam smo si še zadnjič skuhali kosilo, nato pa smo si privoščili še nekaj sladkega. Klara je namreč praznovala rojstni dan. Isti dan smo tudi razglasili Luko za najbolj pridnega dežurnega, počistil je namreč tla na stranišču. Po kosilu so kmalu začeli prihajati starši in naše druženje se je bližalo koncu. Otroci so stekli staršem v objem in s težkim srcem smo se poslovili.

Na taboru so se spletla številna nova prijateljstva, odkrivali smo nove kotičke Slovenije in kar je najpomembnejše, plezarija je bila odlična! Se je splačalo pridet 😉

Zapisala Lara Čadež