IZLET V PAKLENICO

V petek 2. 10. 2026 popoldan smo se odpravili v Paklenico. Ker je vožnja dolga 4 ure, smo tja prišli ob poznih večernih urah. Tam smo postavili šotore, pojedli večerjo in odšli spati.

Naslednje jutro smo vstali okoli 7. ure ter pojedli zajtrk in se pripravili za podvige. Okoli 8.00 smo se z avtom zapeljali do narodnega parka Paklenica. Ker je bilo pomanjkanje vozil, se nas je v en avto zbasalo kar 9. Zato sva jaz in Zarja pristali v prtljažniku. Ko smo prišli v narodni park, smo vzeli opremo in se peš napotili proti izhodišču smeri. Do tja smo hodili približno pol ure. Ko smo prišli do vznožja smeri, seveda vsak do svoje smeri, saj smo plezali v trojkah, smo se pripravili za vzpon. Za vzpon smo se pripravili tako, da smo v en nahrbtnik dali dve flaši vode, par frutabel in čevlje. Jaz sem bila v navezi s trenerjem Petrom in mojo prijateljico Zarjo. Pred začetkom plezanja sva bili z Zarjo zelo prestrašeni, saj sva prvič plezali večraztežajno smer. Zelo je pomagalo, da sva imeli tako dobrega inštruktorja, ki nama je vse podrobno razložil in naju je spodbujal tekom plezanja in seveda nosil nahrbtnik. Plezanje je potekalo tako, da je Peter plezal v vodstvu, nato sva midve z Zarjo plezali na top rope. Prvih nekaj raztežajev naju je bilo z Zarjo zelo strah. Čez nekaj časa pa sva se sprostili in začeli uživati v plezanju. Do vrha smeri smo plezali približno 5 ur. Ko smo končno prišli na vrh, sem bila zelo ponosna nase in na svoj dosežek. Na vrhu je bilo nekaj najlepših razgledov tako na morje, kot tudi na hribe. Pot pa se tam še ni končala, saj smo morali priti še dol. Hodili smo po skalnati poti približno 2 uri. Na poti navzdol sva z Zarjo nosili tudi štrike. Med potjo smo si s Petrom ogledovali steno in on nama je povedal ogromno zanimivosti o smereh, ki se nahajajo tam. Ko smo prišli do izhoda iz narodnega parka, nas je tam že čakalo nekaj soplezalcev. Za nagrado smo se pri trgovini ustavili še na sladoledu. Nato pa smo s Petrom štopali, dokler nam nekdo ni ustavil in nas odpeljal do kampa. V kampu smo si oddahnili in do večerje igrali družabne igre, nekateri pa so se odšli kopat v morje. Za večerjo smo s skupnimi močmi pripravili žar in pečenko izpod peke. Nato smo se odpravili spat, ker je bilo že pozno.

V nedeljo sva se z Zarjo odločili, da ne greva plezati še ene večraztežajne smeri. Zato smo se nekateri odločili, da gremo športno plezati. Seveda sva se z Zarjo spet peljali v prtljažniku. Za ogrevanje smo splezali nekaj ogrevalnih smeri na začetku narodnega parka. Nato pa smo spet hodili 20 minut v klanec in prišli do zelo lepega oboka za plezanje. Tam smo plezali do popoldneva, ko smo se odpravili nazaj v kamp, kjer smo pospravili šotore in se po zabavnem, a hkrati napornem vikendu odpravili domov.

Zelo sem vesela, da sem se udeležila takega enkratnega izleta. Te izkušnje ne bom pozabila in upam, da bom v prihodnosti še kdaj plezala v plezališču Paklenica.

Neja Slaviček

TABOR V PAKLENICI

Na tabor v Paklenico smo šli v petek okoli pol šestih. V avtomobilu smo se vozili štirje. Spali smo v kampu Anića Kuk, v katerega smo prispeli proti večeru. Ob večerji smo se razporedili po navezah in se odločili, kaj bomo plezali. Jaz sem bil dodeljen Katji in z nama je šel še Maks, ki je prvič plezal večraztežajno smer. K sreči sem imel že izkušnje na tem področju in je bilo lažje Katji.

V soboto smo se takoj po zajtrku odpravili v plezališče. V Matjaževo škodo se nas je spravilo devet (avto je za največ 5). Dostop je trajal kakih 20 minut. Pod steno smo se premislili in namesto 5b smo šli plezati Rebeko (6b). Vse raztežaje je v vodstvu plezala Katja. Srečali smo tudi Petrovo navezo, s katero smo plezali do vrha. Na vrhu smo malo pomalicali in peš šli na vrh Anića Kuka (712 m nadmorske višine). Ko smo prišli iz plezališča, smo še zaplavali v morju in začeli pripravljati žar. Matjaž je spekel piščanca in bučke.

V nedeljo sva z Lauro poleg Ronje in Inje plezala tudi Boro (6a). Smer je blizu Rebeke in dostop je prav tako trajal približno 20 minut. Z Lauro sva se menjala, kdo pleza v vodstvu. Najtežji raztežaj sem naprej splezal jaz. Ker sta bili dve navezi, je vse skupaj trajalo malo dlje kot ponavadi. Po koncu smeri je še kakih 100 m do vrha po zelo strmem pobočju in ostrih skalah. Na vrh smo prišli ob pol petih. Po kaki uri in pol nevarnega sestopa smo se končno vrnili na parkirišče, kjer sta nas čakala Brin in Lev. V kampu smo se hitro spakirali in šli pojest nekaj, preden smo se odpravili na pot okoli pol devetih. Vmes smo skoraj ostali brez bencina, ampak smo uspešno prispeli do črpalke v Novem mestu. Brin me je pripeljal do doma, saj mu je bilo na poti. Okoli polnoči sem bil doma.

Lenart Novak