Za plezanje v Kirgiziji sem prvič slišal že kot otrok, od Davida. Takrat o lastnem odhodu v Osrednjo Azijo seveda nisem razmišljal, ob fotkah s potovanja PCL odprave leta 2017 in po lastnem izletu v Squamish istega leta pa se mi je zdelo, da bo morda nekoč napočil čas, da grem tudi sam v Ak-Su. Pobudo za naš letošnji trip je pravzaprav dala Eva Dana, ki pa je nato stisnila rep med noge, češ da ne zna plezati poči. Tako sva s Katjo ostala v iskanju vsaj še ene naveze, ki bi se nama pridružila na odpravi. Po nekaj neuspelih poskusih sva se zadnji hip dogovorila z Ano B. in Rokom J. z Matice.

Z Brnika smo leteli v Istanbul in nato naprej v Biškek. Prespali smo na terminalu letališča Manas za notranje lete, kjer so nas celo noč motila obvestila o letih v Moskvo, zjutraj pa so nas letališki delavci niso vrgli pokonci, kot je v navadi po evropskih letališčih, pač pa so nas prijazno ogradili s trakom, da nas bi drugi potniki čim manj motili. Notranji let v Oš je zamujal skoraj 6 ur, vožnja z avtom do Batkena in naprej do Ak-Tatyrja pa je minila brez zapletov. V hostlu Ali smo pojedli večerjo in prespali na tleh. Odkar so v dolini Karavšin našli zlato in zgradili “cesto” čez prelaz 3000 m nad morjem, se je dostopni treking skrajšal s treh na en dan hoje. Tako smo našo prtljago naložili v terenca in po dveh ali treh urah avanturistične vožnje prišli do konca ceste, kjer so nas že čakali konji. Ko je eden izmed njih malo pobezljal, so ga hitro pomirili z natančnim metom kamna naravnost med oči. Kdor ne uboga, ga tepe nadloga.

Dostopali smo skupaj z ruske ekipo s pridruženima članoma iz ČAO. V nasprotju s pričakovanji so bili na dostopu zelo počasni in pogosto smo jih čakali, saj na ožjih delih poti prehitevanje ni bilo možno.

V bazi nas je pričakala ekipa sedmih Poljakov, nekakšnih SMARovcev, s strašno pripovedjo o vremenskem preobratu in skorajšnji podhladitvi njihove naveze dan pred našim prihodom, kar je skupaj s slabim vremenom in zavedanjem, kako daleč od morebitne potrebne pomoči smo, prispevalo prestrašenemu plezanju vsaj prve dni. Softiči pač. 

Sicer so bili Poljaki kratkočasna družba v bazi. Nekaj jih bom na kratko predstavil skupaj z njihovimi značilnimi citati.
Szymon nas je vsak dan žical za tobak – očitno je bilo v Kirgizijskih gorah preveč stresno, da bi načrtovano odvajanje od nikotina tudi dejansko uspelo. Šel je plezat z Ano in Rokom. “You can take a picture if you want.”
Josef, specialist za tehnično plezanje, nas je prišel prosit za steristripe, saj so imeli s seboj samo en paket na navezo in mu soplezalci svojih niso želeli odstopiti. “I fell in the couloir.”
Bartek je šel v Kirgizijo pravzaprav na razpotegnjeno fantovščino in v skali nad bazo z ročnim svedrom navrtal dve športni smeri s tematskima imenoma. Lahko ju najdete na 8a-nu.
Dawid in Wiktor sta poskrbela za najudarnejše vzpone tekom našega bivanja v bazi. “It’s not that hard, but it was a great adventure.”
Od naštetih in njihovih kolegov smo dobili pomembne napotke, recimo glede pitne vode in uporabe savne. Do konca našega izleta se je v dolini nabrala pestra množica, nekje med 25 in 30 ljudi. “Zdej vsi hodijo v Kirgizijo, to je nova Japonska.” Sodelavec Jaka že ve.

Kuhali so nam v bazi. V nasprotju s pričakovanji nismo imeli hujših hujših prebavnih težav, kljub temu pa naša obilna zaloga loperamida ni ostala povsem nedotaknjena. Z Rokom sva bila s hrano kar zadovoljna, dekletoma pa je stalen okus po ovčetini proti koncu našega izleta šel že kar na živce. Kadar nismo plezali – roko na srce, tudi v danem vremenu bi lahko plezali več – smo na veliko igrali tarok. Nekajkrat smo naredili tudi vaje za moč, ampak po povratku domov se je žal izkazalo, da niso kaj dosti zalegle. Na začetku izleta smo prekuhavali vodo iz cevi v baznem taboru, ko pa je narasla reka odnesla cev, smo po vodo hodili do izvira in jo brez težav pili neprekuhano.

Nekega večera proti koncu tripa smo zaradi narasle in deroče reke, ki je zalila most, ostali na napačni strani reke. Večerjali in prespali smo pri Davidovem starem prijatelju Kamalu. Komunicirali smo s pomočjo njegovega sina Bajtorja (Kamal očitno spada med dva odstotka in pol nepismene kirgizijske populacije) in google translate, ki pa žal iz angleščine v kirgizijščino prevaja bolj slabo, kar je poskrbelo za nekaj nesporazumov. Po sladko prespani noči nas je čakalo še avanturistično prečkanje reke na oslu, kar je bila zame druga najbolj travmatična izkušnja v Kirgiziji – za skrivanjem pred podivjano telico.

Tekom našega bivanja v bazi se je ozračje počasi segrevalo in če smo dostopni treking opravili v dežju, smo se v civilizacijo vračali po žgočem soncu. Na naše presenečenje – in veslje – nas je na koncu ceste pričakal nadstrešek, ki ga je agencija Central Asia Tours postavila v času naše odprave. Terenec je tokrat izgledal nekje generacije naših staršev in po poti smo se nekajkrat ustavili, da je šofer motor polil z vodo iz kanistra, ki ga je spotoma napolnil v blatni ledeniški reki. Tako kot svojo plastenko.

Popoldne smo skupaj s Poljaki preživeli v hostlu, zvečer pa srečali Andreja Grmovška, Luko Kranjca, njegovo ženo in njeno soplezalko – najbrž so šli splezali kakšno boljšo smer kot mi, čeprav je bilo govora predvsem o jahanju konjev, kar smo mi štirje žal zamudili. Sicer nam je bilo rečeno, da gre za kar divjo izkušnjo. “It’s male horses with big eggs.”

Z agencijo smo se v izogib dolgi vožnji dogovorili, da namesto iz Oša v Biškek letimo iz Razakova. Je bil pa to račun brez letala, saj so let po enourni zamudi preprosto odpovedali. Tako se je vožnja do Oša podaljšala še za eno uro (Razakov je v nasprotno smer), smo pa na srečo vendarle ujeli zadnji let iz Oša v Biškek. Šli smo še jest in na šišo, nato pa spat v posteljo – prvič po treh tednih.

Pred odhodom domov smo si ogledali še Biškek. Čeprav v resnici mesto ne ponuja ravno izobilja turističnih atrakcij, je bil vsaj zame izkušnja zelo zanimiva, saj je bil to moj prvi obisk v kakšnem postsovjetskem mestu. Našli smo spomenike Leninu, padlim v Oktobrski revoluciji in zmagi v drugi svetovni vojni, presenetilo pa me je veliko število parkov. Drevesa namakajo. Obiskali smo tudi kaotični bazar in začutili, da ima mesto tudi azijski, ne le sovjetski utrip. Po napornem dnevu tavanja po Biškeku smo pozno zvečer šli na letališče, od koder smo sredi noči leteli domov in na Brniku pristali naslednji dan dopoldan.

S Katjo sva plezala naslednje smeri:

Predostenje Ortutyubeka (cca 3300 m), A better world, 6c max, 250 m, poskus
Splezala sva prva dva raztežaja, nato pa je začelo deževati, kar je bil dober izgovor za obračanje v strašni plati brez varovanja.

Mali ruski stolp (3500 m), Desna smer, 6b 250m, np/f
Po razbitem vstopnem raztežaju sledi super plezanje po počeh z nekaj splitter odseki. Po takšno plezarijo smo šli čez pol sveta. Lažje raztežaje je naprej plezala Katja, težje jaz.

Predostenje Ortutyubeka (cca 3300 m), 10 anys amb tu-La Carica dei Bimbi, VII, 300 m, np/f
Smer sva plezala v trojni navezi z Ano, saj je Rok počival zaradi poškodbe kolena. Naš cilj je bila očitna Z-poč na vrhu smeri La Carica dei Bimbi. Slepo smo sledili poljski navezi vstopili desno od prave smeri, po 10 anys amb tu. Prvih nekaj raztežajev, ki so bili najbrž lepši in bolj plezljivi, kot če bi začeli po pravi smeri, je naprej plezala Katja, v plati brez varovanja sredi smeri pa sva se zamenjala. Ana je bila celo smer v moralno podporo in kratkočasno družbo na štantih.

Peak Slesova (Ruski stolp, 4240 m), Perestrojka, 7a, 800 m. np/f
Slavna smer, upravičeno! Raztežaje do police sva plezala s težko prasico, ampak kljub temu suvereno ujela in prehitela trojno navezo Poljakov. Bivakirala sva na polici sredi smeri. Proti vrhu sva že kar globoko in hitro dihala, na spustu pa se nama je dvakrat zataknila vrv. Oba sva smer splezala prosto in brez padcev, večinoma sem v vodstvu plezal jaz, Katja pa je bila odličen support – hvala! 

Mali ruski stolp (3500 m), Francoska smer, 6b+, 250 m, Peter 1xA0, Katja f
Zastrašujoč off-with na levi strani stene je od blizu kar prijazen. Stene poči so precej razčlenjene, varovanje pa olajšata dva klina in svedrovec ob njej. Prostega vzpona me je stalo reševanje zataknjene šestke, ki sem jo zatlačil v preozko poč, da bi prišparal petko. Vsaka šola nekaj stane. 

Kotina (4521 m), pristop po severnem grebenu, 1000 m, poskus
Med celodnevnim cincanjem, ali in kako bi se lotili Tisočih let ruskega krščanstva, je padla odločitev, da vsi štirje poizkusimo s pristopom na Kotino po severnem grebenu, najlažjem pristopu. Težavnost plezanja nas je presenetila in s pomanjkljivim naborom opreme smo le počasi napredovali. Popoldne smo tako obrnili, “ker smo bili zaradi slabe priprave na turo prepočasni,” ampak po očitno pač nismo iz pravega testa za tak teren. David je na ta hrib 2012 soliral (in sestopil po temi).

Pamir pyramid, (3700 m), Missing mountain/Lazy lizard, 6b, 600 m, np/f
V zahodnjaškem vodničku, ki se najde na internetu, je za obe smeri priložena ista skica. Sledila sva očitnim prehodom in splezala kombinacijo obeh smeri. Gre za najbolj plaisir smer, ki sva jo šla v teh koncih. Varovanje je dobro, skala pa precej razčlenjena. Manj je splitterjev, kar je pisano na kožo nam Evropejcem.  Super smer za zadnji plezalni dan brez nepotrebnega stresa. Večino raztežajev je v vodstvu plezala Katja.

Vtis

Kako bi ocenil uspešnost tega plezalnega izleta (odprave?!)? Dejstvo je, da tokrat ni šlo vse gladko. Glavni problem je bil Katjin zlom trtice v Spominski smeri Grege Lačna tri tedne pred odhodom, kar je gotovo vplivalo na motivacijo in psihično pripravljenost. Šele na pohodu do baznega tabora smo se zares zavedli, da smo res bogu za hrbtom in da tu ni prostora za šalo – kot mi je po povratku po telefonu rekel Jerry: “Ni to Squamish!” Kljub vsemu sva splezala Perestrojko, kar je bil najin glavni, očiten cilj. Ostaja pa grenak priokus, da je bil Pik Slesova edini visok hrib, na katerega sva uspela zlezt. Če bi nama uspel še pristop na 1000 let ruskega krščanstva, bi bil z izkupičkom v celoti zadovoljen, tako pa ta hrib skupaj z Odeso in obiskom sosednje doline Kara-Su ostaja cilj za morebiten ponoven obisk teh koncev – brez poškodb, z več izkušnjami in jasno predstavo, kaj pričakovati. Pod črto bi tako odpravo s svojega stališča ocenil kot delno uspešno.

Zahvala

Na prvem mestu gre zahvala Katji, ki je kljub poškodbi šla zraven in se res izkazala kot soplezalka. Tudi sicer je bil odhod v osrednjeazijsko divjino predvsem moja želja, ampak upam in verjamem, da je bila odprava kljub vsemu tudi za njo na koncu koncev prijetna izkušnja in da me “ni šla samo zihrat v Perestrojko,” kot mi včasih vrže naprej.
Hvala tudi Roku in Ani za pomoč pri organizaciji in nekonfliktno vzdušje v bazi. Mogoče ju to poročilo spodbudi, da našo dogodivščino predstavita še s svoje strani na forumu.
Nenazadnje hvala tudi Davidu, Gašperju in Matjažu za bete in syke,  AO Matica za podporo ter Skallowju za majčke.

Zapisal: Peter Mastnak-Sokolov

Če bi našem dopustu v Kirgiziji radi izvedeli več, ste lepo vabljeni na predavanji na Matici in v PCL. Obsežnejši Katjin blog si lahko preberete na povezavi.