Kot vsako leto smo se tudi letos na začetku poletnih počitnic za dva tedna z mladino odpravili na megatabor v tujino. Prvotno je bila predvidena destinacija Zillertal, a smo tabor zaradi slabe napovedi prestavili v Frankenjuro. Tudi v Nemčiji se dežju nismo povsem izognili, a je bilo vreme brez dvoma boljše kot v Avstirji.
Dobili smo se ob pol osmih v soboto, 24. julija 2017 pred PCLjem. Že tradicionalne težave z najetimi kombiji so se tokrat začele že pred odhodom, ko je eden od pozornih očetov opazil, da je prednja leva guma enega od kombijev nevarno obrabljena, zaradi česar smo morali iz kombija zložiti vso prtljago, da smo prišli do dvigalke, kar nam je vzelo kar precej časa. Misleč, da je najhuše že mimo, sta se Jaka in David spravila menjati gumo, a so bili vijaki, ki na podvozje pritrjujejo rezervno kolo močno rjasti in preden smo se spomnili, da imamo v postavljalskih prostorih velike dvorane tudi WD40, je minilo še naslednje pol ure. Preden smo gumo dokončno zamenjali, zložili prtljago nazaj v nesrečni kombi, se domenili, kdo se bo peljal s Kristianom, kdo s Klemnom in kdo z Davidom in se nato še dejansko odpeljali, je bila ura že blizu devete.
Po postanku na Jesenicah, kjer smo kupili avstrijske vinjete, smo na eni od avstrijskih črpalk pobrali še Petro in Saro, nato pa smo vožnjo brez zapletov nadaljevali do nemške meje, kjer smo zaradi protimigrantske histerije kar nekaj časa stali v koloni. Čez mejo smo, čeprav je vsaj Davidov kombi gotovo deloval sumljivo, mimo policistke (ali vojakinje?) za strojnico prišli brez težav, a smo, preden smo pri Plechu zavili z avtoceste, stali vsaj v še dveh zastojih – očitno tudi v Nemčiji stvari ne tečejo vedno pregovorno gladko.
Ko smo prispeli v kemp, smo postavili šotore, skuhali večerjo in preverili, če je treba za topel tuš še vedno plačati. Sledilo je grenko spoznanje, da brez Bora ne bomo mogli do poguma in toplega tuša, torej smo obsojeni na tuširanje z mrzlo vodo, zaradi česar s(m)o se nekateri tuširali še manj, kot bi se sicer. Pred spanjem smo bili priča nekaj rokoborskim spopadom, katerih se verjetno ne bi sramovali niti starorimski gladiatorji – izkazal se je predvsem Jan, ki je na tla (čeprav zgolj začasno) spravil celo Klemna.
Nedelja, prvi plezalni dan, se ni začela povsem po načrtih. Rokoborski dvoboji minulega večera namreč niso bili tako nedolžni, kot se je zdelo na prvi pogled in Klemen se je prebudil, kolikor je sploh spal, z močno razbolelo ramo. Po posvetu s šefico kempa Omo Eichler, je padla odločitev, da gre ekipa plezat v plezališče Rötherfels, s Klemnom pa se odpeljeva na urgenco v Forcheim, kjer sva po nekaj nikalnih odgovorih na vprašanje “Do you speak english?”, veliko čakanja, dveh pregledih in rentgenskih slikanjih, izvedela razveseljivo novico, da so Klemnove ramenske kosti in mišice cele, čeprav Klemen do konca tabora ni zares plezal.
Medtem ko sva s Klemnom izgubljala čas pri zdravniku, so ostali že plezali na polno. Izbrani sektor se je izkazal z za prvi dan zelo primernimi smermi – dolgimi, pretežno lažjimi, a narazen navrtanimi vzdržjivci, nad razdaljami med svedri v smeri Welzenbach Ged.-Weg (IX+)se je pritoževal celo Jaka Šprah. Kljub poudarjanju Davida in Klemna, da je na prvi dan bolj smiselno nabirati kilometrino kot plezati življenjske projekte, so nekateri že posegli po visokih ocenah. Luka je recimo dve leti po svoji prvi splezal drugo VIII, Gelbe Wand.
V ponedljek smo šli plezat v sektorja Schlossbergerwand in Schlossbergerzwillinge, kjer smo uživali v smereh, tipičnih za Frankenjuro – kratki in sladki previsi po večjih ali manjših luknjicah. Najbolj oblegana smer je bila Dala (VIII+/IX-). Splezali so jo Lan, Nik, David, Petra in še kdo, Jan in Matija pa sta bila neverjetno blizu. Padla je tudi prva francoska osmica tabora – Out of Berlin (IX+/X-), po njej pa sta posegla kdo drug kot Anej in Jaka Š.
Dan za tem smo se prebudili v deževno jutro in izgledalo je, da s plezanjem v skali ne bo nič, a smo se po obsežnem iskanju v vodničku in rahlem izboljšanju vremena odločili, da gremo vseeno plezat. Ker so nekateri, predvsem fantje, pogrešali balvaniranje, ki so ga pričakovali v načrtovanem Zillertalu, je en kombi šel balvanirat v jamo blizu sektorja Leupoldsteinerwand, ostali pa smo šli plezat na štrik v previsen sektor Planetarium, kjer se nahaja tudi najtežja smer v Frankenjuri, a takret tega še nismo vedeli, saj te Megosove mojstrovine (še) ni v vodničku in tako smo se le spraševali, koliko je skrivnostna gladka previsna linija pravzaprav težka (gre za smer Supernova, ocenjeeno z XI+). Ko smo po dolgotrajnem iskanju in zgubljanju po gozdu končno prišli v plezališče, smo se že za ogrevanje (oziroma namesto njega) zapodili v težke smeri. Najbolj plezane smeri so bile osmica na prste Spaceshot in previsna IX- po šalcah Liebesmüh’. Jaka in Anej sta poizkušala najbolj markanto desetko v sektorju. Anej je bil zelo blizu, Jaka pa si je ego po tem, ko v omenjeni smeri ni imel za kruh, potolažil s hitrim vzponom v Black hole sun, brutalni IX+/X- ali po naše 8a.
Po treh dneh plezanja je bil v sredo čas za rest day. Preživeli smo ga v kempu, čas pa smo si krajšali s tarokom, hojo po gurtni in predvsem s pečenjem desetih kilogramov mesa na dveh žarih. Pozno popoldne smo Nika presenetili (ali pač?) z darilom in rojstnodnevno torto. Zatem, ko smo pojedli vsak svoj marginalni košček odlične tortice, se je postavilo vprašanje, kako ostanek peciva razdeliti med dvajset lačnih ust, ki bi repete. Vodstvo tabora se je odločilo, da bo preostali košček dobil tisti, ki bo najdlje držal plenk. Ko po skoraj petnajstih minutah še kar ni kazalo, da bosta Jaka Jaki in Lan MR kajkmalu obupala, je njun trener Klemen odločil, da bomo po četrt ure tekmovanje prekinili, košček tortice pa si bosta gospodiča po bratsko razdelila. Zvečer, ko je padla noč, smo v gozdu odigrali še rundo svečke, ki se je ponovno izkazala kot najboljša taborniška igra. Veterani taborov in inštruktorji smo se strinjali, da je bila svečka najboljša v zadnjih nekaj letih, k čemur je gotovo pripomogel odličen teren.
V sredo nas je v skladu z vremensko napovedjo, ki je grozila z rdečim alarmom, prebudil dež. Sicer verjetno ni deževalo toliko, kot bi pričakovali od rdečega alarma, a vseeno dovolj, da nismo šli v plezališče, pač pa na bolderco v Bamberg. Boulderhelden nas je prepričal z dobro steno, a ne najbolj inovativnim routesettingom, najbolj pa smo pogrešali kakšno tvorino več. Popoldne so se nam za teden dni pridružili še Anaja, Nejc in Katja G.
Tridesetega junija nas je zjutraj pozdravilo sonce. Izbira prvega plezališča se ni pokazala za najbolj posrečeno, saj sektor ni zgledal dosti bolje od Kamnitnika, zato smo se odločili, da se razdelimo in prestavimo v sektorja Bärenschlucht oziroma Dornröschenwand, kar se je izkazalo za odlično odločitev, saj je močnejši del ekipe v Medvedji soteski (pre)plezal smeri do francoske 8a, da ostali težkih vzponov – tudi takih na pogled – v obeh plezališčih niti ne omenjamo. Zvečer se je starejši del ekipe odpravili pogledat na vaško veselico ob pedesetletnici lokalnega nogometnega kluba, zato smo bili nekateri naslednjega jutra malce bolj zaspani od ostalih.
Na drugi rest day smo šli v Bamberg, kjer smo iz skrinje z najdenimi predmeti najprej rešili plezalke in magnezij vrečke dveh najbolj raztresenih udeležencev, nato pa smo se odpravili na Stadtbummel skozi center. Matija si je privoščil CD legendarnih LMFAO. Udarni house je popestril pretežno enolično metal-rap-WTF glasbo v kombijih, a vsaj pri Davidu nismo uspeli preposlušati več kot treh komadov zapored. Z Jako Jakijem sva ugotovila, da je prosračenje lahko precej donosen posel, a da je za nove hlače v H&M vseeno treba plačati še devetnajst evrov pošteno zasluženega denarja.
V nedeljo smo šli plezat v Maximilianswand oziroma Krotenseer Turm, kjer je Jaka Š. preplezal smer Ira Tehnokratie – svoj projekt izpred dveh let. Poleg tega je med številnimi vzponi v legendarni smeri Hitchhike the Plane treba posebej omeniti Petrinega, Jakovega in Nejčevega –  smer je bila za njih prva ocene IX/IX+ ali po naše 7c/c+. Sploh Nejc si zasluži posebno pohvalo, saj je bila noč pred tem zanj že druga zapored na prireditvenem prostoru poleg nogometnega igrišča v Wolfsbergu – sam sem skoraj cel dan preležal in bil zelo daleč od tega, da bi preplezal najtežjo smer. Na poti nazaj je našo pozornost pritegnil sektor ob cesti malo naprej od Plecha. Klemen je ugotovil, da gre za Weißenstein in po hitri analizi vodnička smo se odločili, da se vsi razen najmočnejših naslednjega dne odpravimo plezat tja.
Po obilnem zajtrku smo se tretjega julija razdelili. Večina je šla v že omenjeni Weißenstein, kjer smo uživali v odličnih smereh do IX-, med vzponi močnežev v sektorju Solarium pa velja omeniti vzpon Jake Jakija v smeri z oceno X-, svoji prvi francoski osmici, v kateri je bil Anej le gib stran od vzpona na pogled. Večer je minil v znamenju družabnih iger, noč pa v pripravljanju presenečenja za Lunin rojstni dan.
Sveže pečena sedemnajstletnica Luna se je, ko je četrtega julija stopila iz šotora, skoraj zaletela v pravi pravcati mlaj (glej sliko!), ki je v njeno čast sredi našega tabora stal prav do našega odhoda. Sicer smo zadnji rest day izkoristili, kot se spodobi – s kopanjem na naravnem kopališču pri Pottensteinu, ker smo vsi ponovno odkrili otroka v sebi. Dan počitka smo zaključili tako kot je treba – z žarom.
V sredo smo nekateri žrtvovali nekaj ura spanca in vstali nadvse zgodaj, da smo lahko izkoristili jutranje razmere v Bärenschluchtu. Nik je premagal strah in pofajtal čez prvo IX- Petra in Sara pa sta splezali smer Tanz der Aroganz, težko IX+, kar pa je bil za Petro šele začetek. Popoldne se ni pridružila večini v sektorju Putlacherwand, ampak je šla podelat smer Desperato, dolg izpred dveh dni. Kot se za prvo francosko osmico spodobi, je izbrancem častila tortico.
Po plezanju smo se nekateri iz Davidovega kombija želeli okopati v jezeru nasproti kopališča, na katerem smo bili dan poprej. Ko sem skočil v vodo, me je natakarica iz lokala na bregu, ki smo jo na videz poznali že s kopališča, okarala, da se v jezeru ne sme kopati. Hoteli smo počakati, da odide, da bi se lahko okopali še ostali, a se, dokler nismo obupano sedli v kombi, ni želela dvigniti s klopce pred že zaklenjenim odhodom. Čim smo se odpravili proti parkirišču, je tudi on vstala in se odpravila proti avtu. Tako smo naredili pol kroga po parkirišču, dokler se gospa ni odpeljala, nato pa sta v vodo skočila še Zala in Jaka.
Zadnji plezalni dan smo se razdelili – del ekipe je šel v Leupoldsteinerwand, ostali pa smo se napenjali v sektorju Marientallerwände, kjer se je največ plezalo smer Saftfield, ki je med drugim postala Janova prva IX-. Anej je preplezal IX+/X-, ki jo je Jaka Š. po tem, ko je v Leupoldsteinerwand preplezal dolgi iz pred dveh let, spodnjo desetko Master of Dizaster, sajtal, poleg tega pa je spotoma v drugem poskusu preplezal še eno X-.
Po dogovoru z Omo, smo šotore podrli že zvečer in prespali v kočici, kar se je izkazalo za odlično odločitev, saj je zjutraj že deževalo. Nekoliko presenetljivo smo se odpeljali že pred pol deveto in vožnja domov je z izjemo zastojev okrog Münchna potekala gladko in brez težav.
Pod črto lahko tabor označimo za zelo uspešnega, čeprav ni potekal na planirani lokaciji, čeprav vreme ni bilo popolno in čeprav nismo imeli poguma za topel tuš.
Se vidimo naslednje leto!

Poročilo je zapisal Peter Mastnak Sokolov.

Za konec je (skoraj) vsak od članov ekipe zabeležil svoj najboljši vzpon, najlepšo smer in kratek komentar.

Maks
Ursus, Obere Schlosbergerwand, 8 rp
Mo FLo Jo Leopoldsteinerwand 8 f
Tabor je bil res megatabor.

Tina
Spaceshot Planetarium 8 f
Chasin the train 9
Bil je tak vreme, da sem se počutila, kot bi bil november.

Lan Mastnak
Erwins projekt 8+ np
Hitchhike the plane 9/9+
Bilo je noro in komi čakam naslednji megatabor.

Jaka Jaki
Desperato 10-
Desperato
Blo je ful dobr.

Jakob
Ursus 8 f Schlosbergerwand
Ursus
Zelo všeč so mi bile smeri in balvani + torte od Ome.

Nik Sajovic
Roterbaron 9-
Na biceps, malo previsna, super smer, v njej sem premagal strah.

Ajda Vesel
Par 7-, sam ne vem kere so ble
Osterwarsch Leupoldsteinerwand 7
Ful fanj, neponovljivo, škoda, da ne traja dlje.

Ajda Lovše
Anakonda 8+, Maximilianswand
Najboljši trening za psiho ever.

Zala Klinar
Mo FLo Jo, Leupoldsteinerwand
Pathfinder 8- Planeterium
Veliko smo jedli, trening za psiho, super žar (TVOJA MAMI), https://youtu.be/gGFcfv6InvA?t=79 (link je opomba avtorja)

Petra
Solarium, Desperado
Bilo je nepozabno. Zlezla sem svojo najtežjo smer :). Tortice od Ome so bile odlične, še posebaj Käsekuchen

Natan
Aximilianswand, Südriss 7-
*insert rap here*

Matija
Westwand 8
Saftfeld9-
Bilo je super, kakor vsak tabor.

Katja Mesarič
Spaceshot 8 f
Damphamer 8 3p
Tabora ni možno opisati v enem stavku. Tortice.

Sara
Tanz der aroganz
Desperado
Ful smo se naplezali. Upam, da se še kdaj vrnemo, saj imam še projekt, ki si ga želim splezati.

Anej
Desperado 10-
Solarium, Firewfighter 9
Normalen dan+ plezanje +  dobra družba = megatabor

Lara
Nezanan 7
Neznana 7+, obe Zvergenschloss

Jan
9-, Saftfeld, Marientallerwände
Westwand 8, Krotenseerturm
Čeprav bi za to, da splezaš do prvega kompleta, potreboval pad, sem še vedno pogrešal balvane.

Lan Marion Roženbergar
Roter Baron, 9-, Bärenschlucht
Nič nisem splezal, ampak je bilo vseeno super.

Luka Marčič
Rötherfels: Gelbe Wand 8
Obere Schlossbergerwand: Energiepfand, 8-
Hrana je bila dobro, drugo pa tud.

Nina Grošelj
MoFloJo 8, Leupoldsteinerwand
Linker Aussteig 8, Weißenstein
Ful dobr, končno sem nekaj splezala v skali, najboljše tortice, najboljši dnevi.

Peter Mastnak-Sokolov
Auerbacher Weg 7+, Maximilianswand s težko glavo
Märchenprinz 9-, Dornröschenwand
Če nimaš poguma, se pač ne tuširaš. Superaffengeil.