V začetku počitnic se je banda 14 mladink in mladincev v mednarodni zasedbi zbrala na taborniškem placu pri Kal – Koritnici. Pridrveli smo iz vseh vetrov, postavili bazo, ugotovili kakšna so naša imena, koliko časa plezamo in kateri je najljubši plezalni gib. Starostni razpon se je gibal od 6 do 17 let + starini Tilen in Dave. Mara, Nikol, Martin, Bor, Lan, Erika, Petar, Mark, Rosa, Gaber, Filip, Žak a.k.a. Bakreni, Lukas in Tara smo v naravi preživeli zabavnih pet dni.
Prvi dan smo zarinili v klanec do plezališča Kal-Koritnica. Da tabor ne bo zgolj (plezalno) počitniški so pokazali že ogrevalni 6b+ in 7a ji, ki so sledili. Sicer smo kmalu ugotovili, da tudi 5bji niso simpl =). Nekateri so že prvi dan plezali svoje prve smeri v vodstvu, drugi so poleg plezanja po skali plezali tudi po drevesu. Dan je zaznamovala tudi koza, ki je skupaj z mladičem pritekla čez steno in polizala vse prešvicane noge, skušala pojesti pol malice in tako in drugače delala galamo v plezališču. Govorilo se je sicer, da bomo zvečer zakurili ogenj in jo vrgli na žar, vendar plana na koncu nismo realizirali =). Po plezanju smo preverili, da je Soča prijetno hladna in da je posedanje ob ognju fajn.
Asimilacija na spanje v šotorih se je zgodila brez težav, jutro je prišlo (pre)kmalu. Na programu je bilo balvaniranje v Trnovem ob Soči. Zaradi dopoldanske osončenosti kamnov in optimizacije razmer smo plezanje načrtovali popoldan. Dopoldne so izkoristili za kopanje in skakanje iz mostu v prijetno hladno Sočo. Lan in Bor sta za dobro jutro (štart ob 4:30 zjutraj) skočila še na za dobre 3h hoje oddaljen hrib Svinjak in prišla nazaj do kopanja. Pred plezanjem smo na parkirišču pojedli kosilo Ajda TO-GO, ki se je izkazala za (pre)velik zalogaj, saj je bil lonec precej poln, udeleženici pa so do tega avtohtonega slovenskega žita gojili love-hate odnos. Bolderirali smo v sektorju Drei Zinnen. Velika izbira kamnov je vsem ponudila obilico zabave in nas naučila o pomembnosti natančnega stopanja, kako dobro zahaklati peto in kako pomemben je primeren mindset. Nekateri so vstrajali do povsem pobranih blazinic, drugi so plezanju dodali skakanje iz balvana na balvan, metanje palic in kamnov v reko in raziskovanje tunelov med balvani. Ko je zmanjkalo hrane in se je sonce približevalo zahodu smo pobasali šila in kopita ter se vrnili v tabor. Vsak večer (in tudi kakšno jutro) smo zaključili z krogom ob ognjišču, kjer je vsak povedal kaj je bilo fajn, kaj ne in kako je utrujen. Ob večernem grmenju in potencialni nevihti apokaliptičnih razsežnosti smo šotore premaknili na sredino travnika izven dosega padajočih smrek in kaj kmalu tonili v prijeten spanec ob padanju dežnih kapelj.
Zjutraj smo ugotovili, da so vsi šotori brez težav preživeli dež in nevihte v resnici sploh ni bilo. Ta dan smo plezalno počivali, kar pa ne pomeni, da smo le ležali. Odpeljali smo se do Plužne in dostopili, do vhoda v jamo Srnica. V dveh ekipah smo raziskali podzemlje. Jama je zanimiva, saj greš čez en vhod notri, ven pa prideš kakšnih 40m višje in se po vrvi spustiš na izhodišče. Srečali smo nekaj ožin, luž in skalnih skokov. Nekateri so bili tako navdušeni, da že razmišljajo o jamarski šoli. Kosilo / večerja je minila v slow-food pristopu. Začeli smo s solatami, spekli na ognju takšne in drugačne mesnine ter bučke, v žerjavici spekli krompir in pojedino zaklučili z šmornom. Večer smo kronali z klasično taborniško igro Pihanje svečke, ki se jo igramo, ko pade tema.. Kljub nekaj praskam in v goščavi naranim klopom smo na koncu vsi preživeli.
Naslednji dan smo se odpravili plezat v plezališče Trenta – Pri Plajerju. Nekateri so plezali na štrik, spet drugi so bolderirali. Preplezano je bilo veliko metrov, nerejenih en kup težkih gibov, pojedena je bila vsa malica ter našli in očistili smo nov futuristični balvanski projekt (46°21′43″ N 13°43′2″ E). Večer smo zaključili z spanjem pod milim nebom s pogledom na morje zvezd in ob soju kresničk. Magično.
Zadnji dan so imeli nekateri že sila utrujene roke in razdelili smo se na dve skupini. Polovica je odšla splezat projekte v Trento, drugi pa smo raziskovali kaverne in predore ter namakali riti v prijetno hladni Soči. Zaključek tabora je minil ob podiranju šotorov, praznjenju zalog iz kuhinje in mahanje v pozdrav do naslednjega tabora. Plezanje, druženje in igranje v naravi je fajn. Kdaj gremo spet?
