18. in 19. septembra sta naša inštruktorja Matjaž in Peter organizirala prvi izlet sezone za naše “čvrste” in “cvetke”. Kljub slabi vremenski napovedi so lahko udeleženci izleta pod njunim budnim očesom premikali svoje meje in urili plezalne veščine v skali. Prvi dan se je zbralo še nekaj članov trenerske ekipe, ki so poskrbeli za dodatno motivacijo! 🙂

Tole je o taboru zapisala ena od članic skupine Cvetk in carjev:

Odhod v Kotečnik

Amaterji priporočajo: za pot do plezališča ne oblecite puloverja ali dolgih rokavov, saj boste na sredini poti (ki sploh še ni sredina poti) začeli obžalovati svojo odločitev.

-Mia in Maruša

Naša skupinica je v soboto izkoristila lepo vreme in se odpravila v Kotečnik. Tako imenovane »razmere« pa niso prepričale le nas, vendar tudi kar lepo število članov PCL-ja. Aleluja ima Kotečnik dosti sektorjev, z različnimi smermi in ocenami in se za vsakogar nekaj najde.

Za vzdušje je poskrbela tudi veselica, ki se je odvijala nekje v vasi, pod nami. Goveja glasba, vzkliki in harmonika so bili naši zvesti spremljevalci. Občasno se jim je s svojim »JUU JUU JUHUHU« pridružil tudi Zorko.

Vendar pa plezalni dan seveda ni plezalni dan, če se v plezališču ne nahaja vsaj en kosmati prijatelj. Mi smo zadeli terno. Naš je bil mladič, »scrklan« in bolj mehek od reklame za šampon. Tudi barvno se je lepo podal k celotni sliki. Ni čudno, da je popolnoma zmedel Petra medtem ko je varoval Katjo.

Enako pomembna kot je ogrevanje, ki preprečuje poškodbe pa je tudi malica, ki poskrbi, da ostanemo polni energije, ki jo porabljamo. Izbira je seveda široka in raznolika. Po navadi je dobro začeti s korenčkom ali oreščki. Prileže se tudi kakšno sadje, sveže ali suho. Za tisto »veliko« malico jaz prisegam na palačinke. Dodaten plus je tako imenovana »deviška nuttela«. Seveda so v redu tudi sendviči ali pa kozji sir. Sto ljudi, sto čudi. Proti koncu se začne odpirati piškote, ki dvignejo raven sladkorja v krvi in nas nekoliko spodbudijo. Čisto na koncu pa se odpre tisti hrano, ki nam ostane. Hrana, ki je zraven zaradi boljšega počutja ali pa ker ji je pretekel rok in bi jo bilo dobro pojesti. Kakšne žitne ploščice brez okusa, suhe marelice ali pa ponesreči, na dnu torbe, pozabljene in ponovno najdene žitne ploščice brez okusa.

Torej! Uspešen plezalni dan, mora vsebovati dostop, ki ga preklinjaš na poti navzgor. Dobro družbo, ki poskrbi za pametne pripombe in napad smeha, ki povzroči, da moraš vsaj 3x začeti smer. Psa in hrano, ki nam povrneta voljo in energijo. Na koncu pa še »Auf Wiedersehen!« sotrpinom na poti iz plezališča.

Se vidimo naslednjič, da pokažemo kako se stvari streže. Auf Wiedersehen!

Poročilo je spisala Maruša Tomaževič.

Niku je uspelo preplezati smer Reporter Milan. Ogled obvezen! 😀

Published On: 28.09.2021Categories: Dogaja se, Izleti v naravo, Zgodbe