POROČILO PRVOMAJSKEGA TABORA NA ČRETI

Prvi dan:
V soboto se nas je ob devetih zjutraj pri planinski koči na Čreti. Zbralo 6 nadobudnih
plezalcev tervodiji Lev in Brin. Uradno parkirišče plezališča ter kočo omejuje krajši a strm
klanec in le Levova mašina je klanec prevozila brez problema, ostali so pa parkirali na
parkirišču ali pa obtičali na sredi klanca in se vzvratno podali nazaj.
Kovčke ter torbe smo odložili v kot koče in se odpravili plezat.
Prvo smo morali hoditi mučnih 15 minut do sektorja v ritmu. Ko smo prispeli v sektor smo
začeli z lažjimi smermi, in se nato podali v malo daljše in težje. Poleg plezanja smo po
strmem pobočju sprožili plaz plezalk in čevljev, sicer pa je pod stenami precej “ravno”.
Sam sem se podal v smer imenovano Aleluja, a sem hitro ugotovil da sem si narobe
pogledal vodniček in se podal v Sloveniji za 20 let, ta pa je bila malo težja…
Po tem si je brin vzel “krajši” spanec. Medtem pa so mlajši vestno plezali svoje smeri,
nekateri so se celo naučili plezanja v vodstvu in vpeli svoje prve smeri. Ko se je Brin zbudil
sem naredil nov poskus v smeri in prej težka smer je bila zdaj lažja, a vseeno sem naredil
napako in padel. Potem pa sem si po Brinovem vzoru vzel krajši spanec. Med tem so
mlajši vestno vztrajali in preplezali vse smeri primerne težavnosti v sektorju. Po koncu
plezanja smo se sprehodili še mimo sktorja Pjes mater do sektorja Domačica, kjer smo bili
naslednji dan. Po koncu tega sprehoda smo pospravili stvari in spet opravili mučen pohod
do koče. V koči smo se naselili v spalnico in za tem, ko smo našli karte za tarok nas je le
težko pričakovana večerja odvrnila od kart. Imeli smo zelo dobre špagete z izvrstno
bolonjsko omako za sladico pa še sladoled. Zvečer pa so mlajši gledali film Harry Potter, ki
je nadomestil plezalni film, ki ni imel slovenskih podnapisov. Lahko noč smo rekli in se
vrnili v postelje.

Drugi dan
Zbudili smo se ob osmih in odigrali nekaj iger taroka. Pojedli zajtrk in odšli v plezališče, v
sektor Domačica. Tokrat smo šli po lepši, bolj očitni poti a je bila malenkost daljša. Ko smo
prišli tja sta inštruktorja zelo efektivno naštimala nekaj top rope-ov in tako se je začel
plezalni dan. Tu žal ni bilo najbolj primerno za spanec. Škoda! Po krajšem plezanju lažjih
smeri smo z razdalje okoli 100m pod nami zaslišali klice in ugotovili da gre za skupino
starejših oseb, ki so zašle iz poti in se Znašle sredi grmovja. Z markom sva jim z veseljem
pomagala in jih odpeljala do njegovega cilja, doma na čreti, kjer sva za nagrado dobila
pijačo, a ker dneva še ni bilo konec sva se morala vrniti v plezališče. Ko smo se mlajši
naplezali je prišel čas za naše “nadrejene”, da pokažejo svojo moč. Brin se je podal v
smeri La la land, Lev pa v smer Pune bombe v ovinek, a oba žal ne uspešno. Mlajši smo
se pa naučili da ni pametno Leva ki je na detajlu spraševati “a nisi ti to že splezu”.
Za tem smo se odpravili nazaj v kočo. Na še eno dobro večerjo. Zvečer smo igrali šah ter
pogledali včerajšnji film do konca. Lahko noč.

Tretji dan
Zadnji da smo se odpravili v nov sektor, Tečajniški, in tam preplezali večino smeri, sicer so
smeri malo lažje a tudi na videz lahke smeri niso vedno lahke, če se ne znajdeš. Po dobri
malici smo nadaljevali z plezanjem. Med pavzo smo izumili golf z palicami ter kamni. Z
brinom sva odkrila še eno steno z nekaj smermi, ki so zelo teške, v eno sem se podal ker
me je zanimalo kako mi bo šlo, sem pa Prišel do ugotovitve da bo treba še trenirati in
plezati v skali, da bom kos takim izivom. Kmalu za tem smo odšli, a tokrat ne do koče, saj
so nas na parkirišču že čakali starši.

Poročilo napisal Val Cvet.