1. dan
Ob devetih (nekateri že prej) smo se zbrali pri restavraciji Pri Vovku in v kampu postavili šotore, nato pa smo se v dveh krogih odpeljali v Črni Kal, kjer smo prvi dan plezali. Medtem ko sem jaz gledal, v kateri smeri bi se ogrel, je Laura vodila ogrevanje ostalih, ko pa smo s tem zaključili, smo se odpravili v prve smeri tega tabora. Z Lauro sva se povzpelana vrh Tjaške (5b), ki je še nekaj časa ostala napeljana na top rope in bila še kar nekajkrat preplezana s strani vseh ostalih udeležencev, večina se je po vzponu na topiča v smer podala tudi v vodstvu, vključno z najmlajšo udeleženko Marušo.

Z Lauro sva nadaljevala “vplezavanje” v 6a-jih in 6b-jih, ostali pa so se še ogrevali v Bilabongu (4c), Kaminu (4a) in Pakli (5a). Seveda je kot ponavadi po prvi ali drugi smeri nastopila malica, saj je večina udeležencev prišla na tabor bolj jest kot plezat. Po malici, ki je bila za nekatere krajša kot za druge, sva z Lauro zarinila v D.O.A (6c), ki je bil z moje strani že drugič preplezan, Lauri pa je uspel v drugem poskusu. Med Laurinima poskusoma je meni uspel flash Intenzivne (7a), medtem pa sta se Naja in Brina povzpeli na vrh Poševne Zajede (5c). Nekoliko kasneje sva z Lauro priplezala na vrh Levih Sirovih Lukenj (6c), takoj zatem pa sem na pogled preplezal ne preveč lepo smer Zmrznjeni Možje (7a). Nato sva se z Lauro odpravila za vogal v smer Dreamcatcher (6b+), med tem pa so se Naja, Brina in Maruša že odpravili nazaj v tabor. Potem sem jaz hitro še enkrat preplezal Škrablovo Poč (6c), nato pa smo se nazaj v tabor odpravili še Katjuša, Katarina, Laura in jaz. Ta dan je bil namenjen vplezavanju, zato ni bilo še nobenih pomembnejših vzponov.
Po večerji, za katero so bile testenine z mletim mesom in smo jo pojedli kar Pri Vovku, smo nabrali dračje in zakurili ogenj. Na čelo smo si nalepili ductape in si nanj napisali neko žival, nato pa si jo moral uganit s pomočjo vprašanj (King Konga mi nikakor ni uspelo ugotoviti). Spat smo se odpravili ob približno enajstih zvečer.

2. dan
Zbudili smo se okoli šestih, nekateri pa tudi okoli sedmih, nato pa smo v spalkah ležali približno do pol osmih (do takrat smo vstali vsi, razen inštruktorja Lana). Za zajtrk smo jedli kosmiče, jaz in Lan pa sva si privoščila še jajca na oko. Ob približno desetih smo se znašli pod veličastno steno Babne v Ospu, kjer smo se najprej ogreli v levih štirkah in petkah, kjer so bile še kar smrdeče rože, tako da sem osebno komaj dihal, nato pa smo se odpravili v bolj osrednji del tega sektorja (nekateri so tam ostali še malo dlje). Z Lauro sva tam za drugo smer izbrala Pretty Baby, ki je bila slučajno najgrša smer v tistem delu stene, vključno s tem, da je prvi komplet pet metrov od tal. Tisti dan je bilo zelo vroče za razliko od prejšnjega dne, ko so bile razmere odlične. Bilo je tako vroče, da se mi ni dalo iti še ene ogrevalne smeri, pa sem kar zarinil v Fragile (7b+), ki bi mi skoraj uspel na pogled, če bi šel malo hitreje. Nato je Laura Katjuši in Katarini napeljala nek 6a na top rope, ko pa sta se iz smeri vrnili še Katjuša in Katarina, smo vsi le še obsedeli v senčki in čakali na ohladitev. Ravno takrat sta se nam pridružili še Brina in Naja, ki sta s sabo prinesli malico (lahko si mislite, kaj se je zgodilo potem). Po malici, med katero smo že resno razmišljali, da bi za danes zaključili in šli ob štirih v Koper na bolderco, je bil en del stene že v senčki, zato sem se podal v Tantalove Muke (7a) in jo uspel preplezati na pogled. V smer se je potem na top rope podala še Laura in padla na zadnjem detajlu. Ker je bil nato Fragile že v senci, sem se odločil napraviti še en poskus,v katerem mi je smer uspelo preplezati brez posebnega napora. Za zadnjo smer dneva sem si izbral Sužnje Vertikale na pogled, ki se je nahajala poleg štiric, petic in šestic, ki so jih preplezale punce Naja, Brina, Katjuša, Maruša in Katarina, Laura pa je bila že malo izmozgana od Tantalovih Muk. Po uspešnem vzponu v smeri smo se odpravili na večerjo, na žalost ravno takrat, ko so se začele prijetne temperature dneva. Po večerji, za katero smo jedli pohano meso in krompirček (vse, kar je v restavraciji ostalo), smo zopet nabrali dračje in zakurili ogenj. O ognju sva z Lanom pekla čalapinke, ostrali pa so z budnim očesom spremljali najino delo, dokler ni postalo dolgočasno, ker nama je vsaka palačinka dodobra uspela. Ko smo se napokali palačink, je bilo že dovolj temno za svečko, ki pa smo se jo igrali natravniku ob še kar polni luni, zato se je videlo čisto vse in je bila ta svečka malo bolj tekaška. Z njo smo zaključili po dveh urah tekanje sem ter tja, ravno ko so oblaki zakrili polno luno in je postalo zanimivo. Spat smo se odpravili okoli pol noči.

3. dan
Zjutraj smo se zbudili ob isti uri kot prejšnji dan, le da smo vstali že malo prej, saj smo se morali še spakirat in pospravit šotore. Po nekaj minutah zmede nam je uspelo pospraviti zložljive Quechua šotore, a važno, da nam je uspelo. Za zajtrk smo pojedli še preostale palačinke, poleg tega pa smo nekateri jedli še kosmiče in jajčka na oko. Na žalost vseh razen inštruktorja Lana, Maruše in mene, smo se spet odpravili v Osp (ostali so hoteli v Črni Kal, a je preveč pihalo, pa tudi stisko s časom smo imeli, saj bi se morali v tem primeru spet peljati do plezališča z avtom). Tam sem v prvo smer vstopil, ravno ko je začelo deževati, zato sem z njo opravil, kakor hitro sem le mogel in se pridružil ostalim pod previsom, v katerem se nahaja smer Sužnji Vertikale, v kateri se je takoj zatem ogrela Laura.

Lauri ni uspelo priti do vrha, zato sem šel jaz pobrat komplete in smer napeljal na top rope. Deževati je prenehalo, ravno ko sem se vrnil iz smeri. Ostali so se med tem ogrevali v štiricah in peticah, ki so jih plezali že prejšnji dan. Približno pet do deset minut po spustu iz Sužnjev Vertikale sem zarinil v Črni Biser (7c), ki je bil tudi najtežji vzpon na tem taboru.
Na pogled mi ravno ni uspel, čeprav poskus ni bil tako slab, zato pa mi je potem v drugo, a sem se moral že kar potrudit. Laura in Katjuša sta se malo guncali, nato pa je Laura zarinila v 6c, a je bil zadnji dan tabora, zato je bila že malo utrujena in ji niuspelo. Zadnji dan je bila naša naloga, da pojemo vso prostalo malico, kar nam je uspelo brez pretiranih težav. Po uspešnem vzponu v Črnem Biseru sem na top rope napeljal nek 6a, ki so ga nato preplezale Maruša, Katjuša. Brina in Naja, Katarini pa se ni več dalo, ker je bila tudi že malo utrujena. Tudi dan je bil bolj oblačen in lene narave,kar je bil tudi eden izmed vzrokov za lenobnost. Za zadnjo smer sem si izbral Za Oslovo Senco (7a+), za katero sem slišal, da ni preveč lepa, a se mi sploh ni zdela napačna, predvsem pa lahka za oceno. Uspel mi je celo vzpon na pogled.
Ko smo se vrnili iz plezališča, so nekatere že čakali starši, ki so “po naključju” prišli eno uro in pol prezgodaj, saj smo iz plezališča jasno videli, kdaj so se pripeljali. Starši ostalih so prišli deset minut pred ali po domenjeni uri. Nekaj staršev se je potem kot ponavadi zaklepetalo, nato pa smo se poslovili in odšli domov.

Meni je bil tabor kot ponavadi zelo všeč in mislim, da je bilo tako tudi pri ostalih, če že ne zaradi lepote smeri, pa zaradi družbe in odsotnosti staršev. Tabora so se poleg mene in inštruktorja Lana udeležile še: Naja, Brina, Katarina, Katjuša, Laura in Maruša.

Lep pozdrav z moje strani
Anej Krepfl