Tudi letos smo organizirali dva poletna plezalna tabora v Bohinju. Prvi tabor je potekal od 9. do 14., drugi pa od 16. do 20. julija. Za razliko od prvega tabora, smo se na drugem taboru slabemu vremenu povsem izognili. V lepem vremenu smo v plezališčih in ob jezeru uživali udeleženci Naja, Iza, Nejc, Klemen, Andraž, Lija, Eva, Tinkara in žal le prvi dan tudi Ines ter inštruktorja Eva in Peter.

Dobili smo se v nedeljo ob pol desetih sredi kempa Zlatorog tik ob jezeru. S pomočjo staršev smo postavili šotore. Ko so starši odšli, smo se na hitro predstavili, si naredili sendviče in že smo kolesarili proti plezališču Peč. Po naporni (in zame stresni) vožnji smo prikolesarili skoraj do stene. Po ogrevanju sva z Evo napeljala nekaj topičev v lažjih smereh levega dela plezališča, skrajno desni smeri pa sta napeljala kar Nejc in Naja. Plezali smo do poznega popoldneva, odkolesarili do tabora, kjer smo po tem, ko smo se dodobra okopali, pojedli odlične špagete z bolonjsko omako in se dolgo v večer zabavali s flašo resnice.
V ponedeljek se nam, tako kot vse ostale dni do konca tabora, ni mudilo plezat. Po zajtrku smo se dodobra naužili različnih vodnih aktivnosti, plezat pa smo šli, ko je bilo sonce že visoko na nebu. Pod skalco smo po manjšem nesporazumu glede že napeljanih topičev preplezali vsak nekaj smeri. Ko je za plezanje zmanjkalo prave motivacije, do jezera na srečo ni bilo daleč.
Naslednji dan – v torek sta po zajtrku za dva dni na obisk prišla mladinca Timna in Maj. Šli smo plezat v Bitnje. Kot največji izziv se je izkazalo enourno kolesarjenje z veliko vožnje gor in dol. Dostop smo za razliko od ekipe prvega tabora našli brez težav, a povsem brez zapletov ni šlo, saj je malo (in tudi veliko) Evo pičila osa. Otroci so splezali nekaj najlažjih smeri, malo plezanja pa sva si lahko privoščila tudi z Evo, saj sta naju lahko povarovala Timna in Maj, ki je, mimogrede, preplezal svojo najtežjo smer – Spodnji štuk. Po odličnem golažu za večerjo, ki ga je prišla skuhat Evina mami, smo ob jezeru zakurili ogenj, ob katerem smo se zabavali pozno v noč.
V sredo smo si ga vzeli na izi. Dopoldne smo najeli tri supe in dve uri zabave na jezeru sta gotovo minili prehitro. Po kosilu, enolončnici, ki jo je, tako kot večerjo prejšnjega dne, skuhala Evina mati, smo šli plezat v Belvi. Čeprav je kazalo, da bo kmalu po našem prihodu v plezališče začelo deževati kot na sodni dan, smo se dežju skoraj povsem izognili. Ker motivacija ni bila ravno na višku, smo se kmalu umaknili na plažo pri Pod skalco, Maj in Timna pa sta odšla domov. Zvečer smo spet zakurili ogenj, a smo zaradi velike utrujenosti šli spat krepko prej kot v torek.
Zadnji dan nismo plezali, pač pa smo, potem ko smo že zjutraj pretežno pospravili tabor, šli abzajlat z vrha Pod skalce. Prav vsem je uspelo premagati štiridesetmetrski spust po vrvi – nekateri so se spustili celo trikrat. Po poslovilnem kopanju smo odkolesarili nazaj v kemp, kjer so nekatere že pričakali starši. Ko nama je z Evo uspelo zložiti vso prtljago v avto, sva si dokončno oddahnila, saj je tabor minil brez resnejših zapletov. Čeprav na taboru nismo podrli rekorda v številu preplezanih smeri v enem dnevu, lahko rečem, da s(m)o se (otroci) imeli super, kar je nenazadnje najpomembneje.

Poročilo je napisal inštruktor Peter Mastnak Sokolov.

Spodnje besedilo pa je zapisala Lia, udeleženka tabora, sicer plezalna začetnica.

Od 16. do 20. julija smo udeleženci tabora Plezalnega centra Ljubljana preživeli v Bohinju. Spali smo v kampu Zlatorog. Bilo nas je 8 otrok, starih 7 do 11 let. Imeli smo dva super inštruktorja Evo in Petra. Lokacija našega tabora je bila super! Postavili smo si šotore ob jezeru. Razen stranišča, ki je bil malce daleč, je bilo vse fino!

Ob prihodu smo naredili načrt tabora ter si pomagali postaviti šotore. Ko so starši odšli, smo se vsi člani skupine predstavili, novi prijatelji so bili prijazni in zabavni. Že od začetka smo se vsi dobro razumeli.

Vsako jutro smo vstali najkasneje ob 8:00, se oblekli in naredili sendviče za na pot. Za zajtrk, ki nam ga je pripravljala inštruktorica Eva, smo imeli kosmiče, kruh z namazi in podobne stvari. Po zajtrku smo običajno šli pomiti posodo. Vsak je bil dežuren vsaj dvakrat in je pomival posodo in lonce od kuhanja in od Petra in Eve ;).

Ko smo končali s pomivanjem posode, smo si pripravili nahrbtnike in šli s kolesi do plezališča tistega dne. Eni so šli tudi z avtom. Obiskali smo 4 različna plezališča in v vsakem  splezali več različnih smeri. Dvakrat smo takoj po plezanju skočili tudi v jezero. Bilo je ZELO zabavno! 😀

Ko smo se po plezanju vrnili v tabor, smo se šli kopat (spet :)) in smo bili na plaži, dokler  kosilo ali pa večerja ni bila pripravljena (odvisno od tega, kako dolgo smo plezali). Voda je vedno bila prijetna (in malo mrzla). Ko je bil čas za obed smo se vsi hitro vrnili v tabor,  se posušili in postavili v vrsto za hrano. Jedli smo juho, palačinke, golaž s polento in gres. Vsa hrana je bila odlična!

Popoldan smo šli enkrat tudi s SUPi in to je bilo res SUPer! 😉

Ob večerih smo nekajkrat pripravili ogenj in je bilo zelo luštno. Igrali smo se igre in veliko pogovarjali. Kdaj pa kdaj so bile zelo zanimive in smešne zgodbe in heci.

Hvala za super dogodivščino! Upam, da se vidimo naslednje leto!!!

Lia