Nekega vročega poletnega četrtka, po koncu šole, se je zbrala zasedba 12 mladih in dveh malo manj na tabornem prostoru Kal-Koritnica. To smo bili: Timotej, Vid, Naja, Rosa, Lani, Žak, Maks, Filip, Lan, Bor, Nejc in Zala. Za dvig starostnega povprečja sta skrbela Tilen in David.
Hitro smo postavili šotore, se spoznali ter se nemudoma vrgli v hladno Sočo. Ko smo pospravili kopalke smo takoj oddrveli do plezališča Trenta – Pri Plajerju. Tam smo balvanski tabor začeli kot se zagre – balvansko. Po nekaj ogrevalnih smereh, se je odprlo kar nekaj novih ter starih projektov, ob skrivanju v senci pa je bila nepogrešljiva tudi malica. Ko smo, drug za drugim, omagali, smo se vrnili za večerjo ter večer preživeli ob ognju.
Za budnico je poskrbelo sonce, ki nas je pognalo iz šotorov in visečih mrež. Po sprehodu ali dihalnih vajah smo se napokali v kombi in avto ter se odpeljali čez mejo do prelepe skale Sasso Camet, kjer smo vpenjali prve komplete tabora. Ohladili smo se lahko v manjši kaverni ter preplezali krajšo ferrato. Ko smo se utrudili, pojedli malico in ko je Dave preplezal celo skalo, smo se pognali v osežujoče jezero Lago del Predil.
Tam smo čofotali, se tunkali, pogumnejši pa so se podali tudi na dolžino ali dve. Zvečer smo se na tabornem prostoru pomerili v nekaj rundah taborniške igre Pihanje svečke. Sledilo je nekaj iger s kartami ter izzivi za poražence 🙂
Na rest day nas je obiskala mlada družinica enega od preteklih udeležencev tabora, ki je z nami tudi prenočila. Mi smo se podali po nekaj banjic sladoleda ter do Plužne, kjer smo ga hitro pojedli in odkorakali do vhoda jame Srnica. Jama je skozenjc, kar pomeni, da začneš spodaj in prideš ven na drugem izhodu. V jamo smo se podali v dveh skupinah. Starejši, ki so jamo že poznali so, s Tilnom na čelu, splezali kakšnih 40 metrov do zgornjega vhoda v jamo. Ostali so jamo prvič obiskali in jih na vrhu srečali ter se spustili do dna. Starejša skupinica je nato jamo prelezla v nasprotni smeri. V jami smo se lepo ohladili, prelezli nekaj ožin in luž ter preiskali tudi nekaj manj obiskanih rovov. Zvečer nas je čakala žar večerja in posedanje ob tabornem ognju…
Za manjšo bando najpogumnejših se je četrti dan začel precej prej kot ostalim… David, Nejc, Maks, Bor, Lan in Timotej so se prebudili ob ranih 3:30 ter se odpravili na epsko osvajanje dvatisočakov. S precej truda so se povzpeli na greben in po njem do Bavškega Grintavca. Med njihovim podvigom so ostali namakali noge v Soči, se igrali in počivali. Ko so se utrujeni pohodniki vrnili je sledilo ocenjevanje šotorov in raziskovanje bunkerjev iz prve svetovne vojne.
Zadnji dan je zaznamovalo še zadnje plezanje v Kal Koritnici, motivacija je bila kljub utrujenim rokam visoka. Pod steno je kraljevali dve kozi, ki sta z veseljem pojedli vse kar leze in gre. Bor in Lan sta med tem pridno pospravljala kuhinjo. Skupaj smo pojedli še zadnje kosilo ter ob ognjišču povedali kaj nam je bilo super in kaj malo manj. Enotna nit je bila, da naslednje leto pridemo spet. Sledilo je podiranje šotorov, prihajanje staršev in mahanje v slovo… Do naslednjič, seveda.
Poročilo napisal Lan.
