Petek 25. 3. 2022
Plezališče dneva: Mišja peč
V petek smo se zgodaj zjutri (9.00) zbrali na parkirišču pod Mišjo pečjo vsi udeleženci tabora (razen Katjuše, ki kasneje zaradi zamujanja ni smela jesti ničesar razen rdeče pese) in se polni energije odpravili pod steno. Zaradi slabe vremenske napovedi smo nemudoma, ko smo prišli v plezališče (niti za malico ni bilo časa) začeli z ogrevanjem, ki ga je vodil Anej. Jaka tudi ni zapravljal časa in je takoj vzpostavil inštruktorski stolček in vsem kazal svojo premoč. Za ogrevanje smo si vsi začeli napeljevati 5-ke (razen Aneja, ki je flexu in takoj napadel neko 7a) nakar nam je Jaka povedal da kdorkoli, ki spleza svojo najtežjo oceno v skali lahko pet minut počiva na inštruktorskem stolčku. Takoj smo se pognali v projekte, naredili bi vse za teh nekaj minut, vendar prvi dnevi niso vedno naklonjeni dvanajstim brezglavim otrokom s samo enim ciljem. Vremenska napoved je napovedala dež od dveh naprej, vendar je kot darilo z neba prišel šele ob 16.30. Ko je začelo deževati in smo vsi splezali dol z naših projektov, smo se potrtih glav (nihče ni preplezal kakega projekta) zatekli v previse.
Vsi mokri smo stali tam in zmrzovali (ter jedli Buget Nutello), medtem ko smo čakali na Injo in Katarino, ki naj bi pobirali komplete iz neke štirke (ni jima uspelo). Po tem ko smo pobrali vse komplete je napočil čas, da zapustimo stene in gremo v hostel. Vračali smo se lačni, zato smo bili presrečni, da je skupina ki je malo prej zapustila plezališče že začela kuhati. Ko smo prišli v hostel smo se kako uro igrali družabne igre (medtem ko sta Jaka in Ajda kuhala) nakar smo šli vsi jest. Za večerjo smo imeli makarone in bologneso. Med večerjo je Jaka spustil novico: jutri prihajata Peter in Katja. Če ste kdaj prebrali Petrov opis na spletni strani Pcl veste zakaj nam njegovo ime vzbuja strah v srcu, je izurjen v učenju otrok kako naj premagajo svoje strahove, ima frizuro ob kateri izgubiš sapo in ne verjame v super živila in tega nas je bilo strah (vsaj mene).
Sobota, 26. 2. 2020
Plezališče dneva: Osp, Babna
Vstajanje ob devetih ni najlažja naloga, če si se prejšnji dan zabaval dolgo v noč, vendar poleg vsesplošne utrujenosti v jedilnici ni bilo nobene nejevolje. Med zajtrkom je napočil trenutek, katerega smo se vsi bali. Peter je stal med vrati jedilnice ter nam kot darilo z neba namenil te besede »je reku čs je denar, to sicer dobro vem, ampak potem je tud denar čs in kle je spet problem«. Po tem očitnem namigu, da je čas da gremo v plezališče, smo se v večih rundah odpeljali v Osp. Končno je bil občutek pod stenami čisto drugačen kot pa včeraj na dežju v Miški ali pa zjutraj, ko je burja brila ob hostlu. Bilo je sončno z malo vetrca, kar so veterani poimenovali kot idealno razmero. Dan v plezališču se še ni dodobra začel, ko nam je tokrat Ajda prinesla šokantne novice. PCL menja svoj slogan v: »Z super živili in z nami na vrh vsakega projekta«. Razburjenja, ki je sledilo ni mogoče opisati z nobenimi besedami kar jih pozna človeštvo, zato se ne bom trudil opisovati. Poleg tega darila z neba se je v plezališču dogajalo še precej drugega vznemirjenja. Jaz in Ana sva preplezala Sužnje vertikale (7a+), Inja je preplezala Severi ma giusti(6c), Ajda in Anej sta preplezala Eolo (7c+) čeprav je slednji padel na svojem cite poskusu in (v njegovih besedah) totalno zasrou ko kak debil. V nadaljevanju je padlo še veliko težkih smeri.
in povrh vsega je Žan splezal Čebelico, ta dan bo res za vedno vstal v naših srcih.
Nazaj v hostelu smo tokrat za večerjo uživali v njokih z gobovo omako. Kljub dolgemu dnevu tudi danes nismo uspeli iti spat pred eno (ob enih smo še vedno predvajali Moano) vendar čim si končno zatisnil svoje oči te ni bilo več možno prebuditi…
Nedelja, 27. 2. 2022
Plezališče dneva: Črni kal, Peskovnik
Zadnji dan tabora je že trkal na vrata, ko smo se v nedeljo zbudili ter odšli na zajtrk.
Med zajtrkom je padla odločitev da gremo v Peskovnik. Peter in Katja sta še imela prostor v svojem avtu, zato sta se Anej in Zarja odločila, da gresta z njima v Miško. Po polurnem čakanju, da se vsi zberemo, smo se sprehodili iz spodnjega parkirišča v Peskovnik, kjer pa nas je pričakalo mrzlo presenečanje. Mraz smo pričakovali, vendar vsekakor nismo bili pripravljeni na veter, ki nas je čakal ob vstopu v plezališče. Na začetku nas je Jaka še priganjal, kasneje pa se je tudi on (ob pogledu na naše odpadle prste) vdal v usodo ter se z nami prišel igrati Laurencijo. Po tretji uri je veter pojenjal, prikazalo se je sonce in končno smo zarinili v neke lepe 6b-jke. Preden smo se tega zavedali je ura že odbila pet. Ob petih smo se poslovili drug od drugega ter šli vsak po svoje. Kasneje na pripravah za ŠP1 se je zvedlo, da je Zarja danes splezala svoj prvi 7a – Jumbo.
Poročilo je napisal:
Brin 🙂